Prvošolci, njihovi starši in razredničarka smo komaj čakali vstopiti v novo učilnico – igralnico. Pa ni bilo mogoče. Tam se je nekaj dogajalo in morali smo počakati. Kot smo bili domenjeni, pa smo ob desetih morali vstopiti. In glej ga zlomka, tam sta spala Lili in Bine. Polepšala sta učilnico in od utrujenosti zaspala. Otroci ju niso prepoznali, pa so ju vseeno zbudili. Bine in Lili sta bila zelo zadovoljna, ker sta končno dočakala nove šolarje. Veselo sta jih pozdravila, pokramljala z njimi in »dala petke« staršem. Vzdušje se je sprostilo. Po predstavitvah sta čebelčka otroke obdarila in jim nadela rumene rutice. Učenci so obljubili, da boda za le-te skrbeli sami in jih ne bodo pozabljali.

V imenu ravnateljice nas je obiskala učiteljica Klavdija in nas vse skupaj razveselila s spodbudnimi besedami. Policist Vili nam je povedal, kako naj se vedemo v prometu, da bomo varni. Obljubil je, da nas bo prihodnji teden obiskal in nam pri tem pomagal. Veselo je bilo, ko so prisotnim zapeli o trinajstih korenjakih učenci 4., 5. in 6. razreda, in ko je na harmoniko zaigral tretješolec Nik.

Medtem, ko so prvošolci skupaj z Lili potešili lakoto v jedilnici, smo se starši pogovorili o stvareh, ki so pomembne za začetke šolanja. Po vrnitvi v učilnico so prvošolci dokazali, da so iz pravega testa, zato so dobili »potrdilo«, da so sedaj pravi šolarji. Prejeli so še darila in lepe nove delovne zvezke.

Ob zaključku otroci niso hoteli še domov, vendar so se le odpravili, ko smo skupaj ugotovili, da si je potrebno odpočiti za naslednji šolski dan in narediti še domačo nalogo. Obljubili so namreč, da bodo staršem pomagali zaviti in podpisati zvezke in delovne zvezke ter pripraviti ostale šolske potrebščine.

Upam, da so tako starši kot njihovi otroci ugotovili, da šola ni pravljica, pa tudi boleča ni. Učilnica je še vedno tudi igralnica, učili se bomo ob igri.

Morena Hostinger